Ljudje so že pred mnogimi leti vedeli za pozitivne učinke zraka s solnimi aerosoli, bodisi iz izkušenj z morskim zrakom ali z zrakom iz solnih jam. Ugodni vpliv so najprej opazili na dihalih, kasneje pa tudi pri zdravljenju alergij, kožnih obolenj, itd. Od leta 1843, ko je poljski zdravnik Bochkowsky objavil znanstveni članek, v katerem je ugotovil, da rudarji v rudnikih soli skoraj ne obolevajo za boleznimi dihal, se je več ljudi in zdravnikov odločalo za zdravljenja v rudnikih soli ali ob morju. Nov zagon zdravljenju in raziskavam je bil dan ob koncu 2. svetovne vojne. Takrat so nekateri opuščeni rudniki soli bili uporabljeni za zaklonišča pred bombardiranji (mesto Ennepetal v Nemčiji). Ljudje, ki so se zatekali v rudnike, so opazili, da so z vsakim bombnim napadom manj kašljali in lažje dihali. Težave astmatikov so se zmanjšale, bolezenska odpornost vseh ljudi v tovrstnih zakloniščih je zrasla. Zdravniki so kasneje ugotovili, da so pri nekaterih astmatikih, ki so preživeli precej napadov v rudniku soli, simptomi astme ponehali in so ozdraveli. S takšnimi izkušnjami so nastajala zdravilišča s haloterapijami (gr. halos pomeni sol). Drobni kristali soli v zraku prodrejo globoko v dihalni sistem, kjer delujejo dezinfekcijsko in protivnetno. Ugotavljali so, da ugodni vplivi niso omejeni le na dihalne poti, pač pa tudi na odpravljanje alergij, kožnih težav, ipd. Ugotovitve so potrdile mnoge raziskave, predvsem v vzhodnoevropskih državah in Rusiji, pa tudi v Kanadi.

Haloterapije žal večinoma niso vključene v sisteme zdravstvenih zavarovanj. Iz raziskav lahko zasledimo, da uspešna zdravljenja običajno trajajo več kot dva tedna. Samo zdravljenje sicer ni drago, so pa stroški prevoza, bivanja, odsotnost z dela, itd. Pa po vrnitvi smo spet izpostavljeni onesnaženemu zraku, ki je po oceni uglednih zdravnikov največji vzrok težav dihalnih organov.